NOVA ZELANDIJA
 
 
NOVA ZELANDIJA – severni otok

Severni otok je poln zgodovine, preproste, a cudovite dezele prijaznih ljudi, neskoncnih pescenih plaz in pretkan z maorsko kulturo. Ta otok je toplejsi kot juzni, kar je eden glavnih razlogov za stevilcnost Maorov, domorodcev.

Bilo bi pristransko, ce bi se opredeljevala do lepot tega ali onega mesta, te ali one plaze, teh ali onih hribov, …, kajti ves severni otok je vreden ogleda. Vsi, ki so na Novi Zelandiji ze bili, prav tako tudi vecina domacinov, je mnenja, da je juzni otok tista prava dezela Nova Zelandija, a meniva, da gre predvsem za neke vrste domotozja, sah je juzni otok podoben Evropi, njenim Alpam in Skandinaviji, ljudje pa so tipicno angleski. Seveda to dodajava po temeljitem pogovoru z najinima novozelandskima prijateljema, ki sta naju morda zelela le potolaziti, ker nisva mogla nadaljevati poti na jug, a vseeno verjameva, da sva s severom odnesla s seboj prvinsko Novo Zelandijo, obogateno s prijaznimi ljudmi.

Pot naju je prvi dan vodila od Aucklanda, prek Helensville in Wellsforda do Whangarei, najvecjega mesta severnega dela severnega otoka. Takoj naj poveva, da so NZ mesta drugacna od nasih. Gre za neko sodobno razlicico Wild Wild West – nekaj lesenih stavb, v njih predvsem trgovine, nobenih visokih stavb, zidana zgradba je redkost.




 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Whangarei sva si ogledala tudi Whangarei Falls, potem pa hitro do obale in ob njej (Tutukaka, Sandy Bay) prek Hikurangija do Kawakawe, verjetno najbolj znane po javnem straniscu, ki ga je oblikoval znani NZ arhitekt, Avstrijec, Hundertwasser.    

 

 



 

 
 

   

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Uzivala sva v prelepih plazah Paihie, sla v Waitangi, kjer je bila leta 1840 podpisana Treaty of Waitangi, najpomembnejsi dokument v zgodovini Nove Zelandije, podpisan med 50 poglavarji maorskih plemen in britansko vlado, s katero so Maori kraljici Viktoriji dali pravico kupovati zemljo, njim pa so bile v zameno priznane vse pravice in privilegiji britanskih drzavljanov. Pot naju je skozi Kerikeri (ne spreglejte Kerikeri Mission Station in pa Rewa's Village, ponazorjene predevropske maorske ribiske vasice, narejene iz prvotnih naravnih materialov, tistih, ki so jih uporabljali preden so prisli misijonarji na NZ), Kaeo in Doubtless Bay pripeljala do Awanuija, ki je ze na t.i. Ninety Mile Beach (v resnici dolgi 96 km (60 milj)). Gre za najdaljso plazo na NZ, kjer nasipi dosegajo visino tudi do 143 metrov in je po njih priljubljeno toboganjanje. Tu so nama ukradli najine sandale, ki jih se danes objokujeva…

 

 

 



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot naju je potem vodila proti osrednjemu delu severnega otoka skozi Kaitaio, ki je mesto stevilnih hrvaskih izseljencev (zato ob vstopu v mesto in ob izstopu iz njega na tablah dobrodoslica in pozdrav nista le v angleskem in maorskem jeziku, ampak tudi v hrvascini),  Moerewo, Kawakawo, Whangarei, Wellsford, Orewo, kaoticno obvoznico Aucklanda, vse do Waihija in koncno znane Waihi Beach, kjer sva prespala.  







 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 
Sobota je lusten dan za potep po lokalnih trznicah oziroma sobotnih semnjih, ki so tako obicajni v se vedno ruralni NZ. Midva sva sla v Katikati, kjer sva si privoscila korenckovo torto, ki so jo spekla vaska dekleta in mnjami rumene slive pri stricu, ki jih ima v svojem sadovnjaku. Za prste obliznit! Nato pa v Taurango, do Papamoa Beach in v Kiwi 360 v Te Puki, kjer sva se vozila v vlakcu tega slastnega sadeza in se kot prava turista dala popeljati skozi brezkončne nasade mmmmmm kiwijev. Od tu v znano Rotoruo, kjer nama je ze ob vstopu v okolico mesta postalo jasno, da sva v dezeli gnilih jajc – gejzirov in toplih vrelcev, brbotajocega blata in smrdljivega zvepla. Popoldne sva prezivela v vasi Whakarewarewa in jo z eno njenih prebivalk prehodila po dolgem in pocez ter tako slisala o zgodovini in sedanjosti te vasi, kjer ljudje se vedno zivijo na nacin njihovih prednikov. Tla pod nogami so bila tooooooooopla in menda gre za edinstveno naravno talno gretje.  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dodajva NZ zanimivost – vecina stvari se zapre ze ob 17h in to si velja zapomniti. Midva sva velikokrat obstala pred zaprtimi vrati prelepih cudes le zato, ker sva prisla kaksno minuto cez navedeno uro. Sonce je bilo se visoko in nama se je zdelo, da imava na voljo vsaj se tri-stiri ure dnevne svetlobe… Tako sva bila pozna za ogled Wairakei Village, kjer topli vrelci tvorijo cudovite kraterje in tudi prepozna za voznjo s hitrimi colni po Huka Falls. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sva si pa slednje ogledala. Jezero Taupo in mesto z istim imenom sta bila naslednji cilj. Res lepo, a jutranje prebujanje v holiday parku v Acacia Bayu naju je spomnilo na blizino toplih vrelcev…

Nekaj surrealisticnega je art deco mesto na NZ, a ravno to se vam zgodi, ce se popeljete v Napier. Leta 1931 se je mestu zgodil potres, ki je vec kot 90 odstotkov mesta spremenil v rusevine. Ob prenovi mesta je bilo osnovno merilo protipotresna varnost in vecina arhitektov se je odlocila za takrat moderni art deco stil in - voilà! - to je tudi razlaga podobe tega mesta. Vsekakor priporocava poldnevni postanek. Za dozivetje vecine NZ mest je toliksen cas vec kot dovolj (drugace velja za obale in naravo nasploh – tam bi sedel celo vecnost!). 

Skozi Hastings sva pridrvela v Woodville, kjer naju je tabla opozarjala na wind farm, a si pod milim nebom nisva predstavljala kaj naj bi to bilo. Vse dokler… nisva na okoliskih hribih zagledala nesteto vetrnic (takih, kakrsne bi nekateri radi postavili na naso Kokos nad Lokvijo). Ja, nisva se omenila: NZ je neznansko vetrovna. Nekaj je to seveda zaradi njene otoske lege, a se vec zaradi dejstva, da so v preteklih letih, desetletjih, stoletjih vecino gozda izsekali zaradi svoje lesarske industrije. Hribe in hribcke vecinoma pogozdujejo in glavna pri tem je smreka (raste hitro). Zelo tezko boste naleteli na gozd v slovenskem smislu. To, kar imamo mi, oni imenujejo native woods ali native forrests, ti predeli pa so sestavni deli nacionalnih parkov in boste zato morali tja, ce boste hoteli doziveti gozd. Najina koncna postaja tisti dan je bil, mimo Palmerston Northa, Wanganui. 

 



 

 

 

Wanganui je prisrcno mestece na cudoviti reki Wanganui in cisto blizu nacionalnega parka, ki mu daje tudi ime (Wanganui National Park). Mesto je znano po svojem dvigalu v hribu Durie. Je eno redkih tovrstnih dvigal na svetu. Zacelo je delovati leta 1919 in gre v visino 66m. Na vrhu hriba je Durie Hill Memorial Tower (176 stopnic oziroma 34 metrov visoko zavito stopnisce), s katerega razgledne terase se vam ponuja precudovit razgled nad mestom in velicastno reko.


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V iskanju razburljivejsih dogodkov sva se napotila v nacionalni park, tocneje v Pipiriki. Na poti sva dozivela NZ traffic jam (ovce), uzivala v podivjanem gozdu, ki vas povsem zacara, se posebej praprot, ki je pri nas nizke rasti, tam pa je to gromozansko drevo, ki je tudi eden od NZ nacionalnih simbolov (fern in silver fern). 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Pipiriki sva prispela, a kajaki in hitri colni, na katere sva upala kot rekreacijo tistega dne, so bili vsi nekje v vodi. Smrc. Pa sva sla, potem ko sva si privoscila malo skakljanja po skalah in kamenju in vodi. Proti Raetihi, mimo Raukawa Falls, skozi Wanganui in Bulls do Foxton Beach in Foxtona. V slednjem je tak pravi se vedno delujoci nizozemski mlin na veter, imenovan 'De Molen'. V njem lahko kupite ne le moko, ampak tudi nizozemske izdelke. Postavil ga je nizozemski prislek in cetudi deluje tako nenovozelandsko, se je prijel. Najin cilj tisti dan je bila Waitarere Beach. Mmmmm.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od tu se nama ni nikamor mudilo. Naslednje tri dni sva se pocasi pomikala proti Wellingtonu in uzivala na obali. Privoscila sva si tudi plavanje in nekaj malega soncenja (15 minut), a slednje ni priporocljivo, saj je ozonska luknja takih razseznosti, da koza ne zmore. Morje je bilo nadvse osvezujoce! V teh dneh sva obiskala se Hokio Beach, Otaki, Te Horo, Waikanae, Waikanae Beach (spala v kristjanskem holiday parku – Tomaz ostal brez vecerne radosti st. 2 (piva)). Vecerna radost st. 1 je bil trampolin.  Potem sla do Paraparaumuja, Paraparaumu Beach, Paekakarikija (ljubkovalno sva ga preimenovala v Kikiriki) in Pukerua Bay. 14. februarja sva prispela v Wellington. 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tomazeve soferske sposobnosti so superiorne, zato tudi Wellington ni bil tezava. Parkirala sva in sla naokoli. Zelo lustkano mesto. S pomocjo Eyewitness Travel Guide-a sva ga  prepesacila. Drugacno, tudi z visokimi kamnitimi stavbami, pa tudi kamnitimi, nekaj lepe arhitekture (za razliko od sicersnjih lesenih barak, ki so po celotnem severnem otoku), tu pa je tudi ena najvecjih lesenih stavb na svetu, vsekakor najvecja na juzni polobli, Old Government Buildings. Pa se zastonj internet v knjiznici. JUPI! Vsem prihodnjim popotnikom po NZ: do interneta je priti nadvse tezko in ko vam to vendarle uspe, odprite denarnico. Nato sva sedla v najinega cudovitega campercka in sla na 30 km dolg Marine Drive Tour. Lepo za umret! Prelepe plaze, veliko surfarjev, v pravih mesecih tudi pingvini in morski levi, nekaj zanimivih his ob poti, … 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednji dan sva jutro prezivela v lepsanju camperja, ki sva ga ta dan vrnila in se potem z avtobusom vrnila v mesto. Ker sva prejsnji dan videla vse, kar Wellington lepega ponuja (poleg stavb se vzpenjaco (cable car) in muzej Te Papa), sva ta dan uzivala v ulicnem kulturnem dogajanju, popoldne pa sla do Sama in Barbare, kjer sva prvic dobro jedla (hrana na NZ kljub odlicnim naravnim danostim NI dobra) in uzivala v odlicni druzbi. Najin zadnji dan v Wellingtonu smo si privoscili sprehod v Owhiro Bayu (vreme je bilo bolj kislo), kosilo v Bachu (gre za NZ okrajsavo za 'beach house', torej izgovorite to kot 'bec' in ne morda kot skladateljevo ime ('bah')), potem pa smo sli v zivalski vrt, da bi koncno ugledali se en NZ nacionalni simbol, kiwija, a ga zal ni bilo. Gre za malega ptica, ki je nocni ptic neletalec z dolgim kljunom in nasrsenim perjem. Dolgo smo strmeli v temni gozd, a ga ni bilo… V tolazbo – Barbara, domorodka, ga se ni videla, torej se poraja dvom – ali sploh obstaja…? Iz Wellingtona sva odletela v Auckland.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Auckland nama nekako ni bil vsec. Spet po poteh Eyewitnessa sva si ogledala vse zanimivosti, sla tudi v najvecjo od njih (Sky Tower), a to je tudi to. Naslednji dan sva ze letela v Seul (11 ur, potem 20 urni postanek (sla sva v hotel zunaj letalisca) in spet 10 ur leta do Frankfurta, 5 ur cakanja in po dobri uri koncno slovenska tla!).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

To je vse. Morda si enkrat ogledava tudi opevani juzni otok, a trenutno naju spremlja se spomin na zgoraj videno in doziveto. Pot je prekleto dolga in ocitno za NZ oblasti tudi sumljiva, zato priporocava direkten let iz Evrope na NZ (Auckland, Christchurch ali Wellington), saj vam bo to prihranilo cas in morebitne nevsecnosti na NZ letaliscu. Morda za konec se vsem popotnikom s camperjem oziroma avtom na NZ: ceste in promet je ODLICEN, na NZ imajo javna stranisca, ki so cista in na vsakem koraku, ob cestah je nesteto postajalisc, kjer so cista stranisca in klop za spocit, diesel je bistveno cenejsi kot pri nas, zvecer, ko napoci cas za horizontalo, pa po vsej NZ obstaja na tisoce holiday parkov, kjer za power site (prikljucis se na elektriko in vodo) za camper in dve osebi placas povprecno NZ$ 30 (priblizno €16). Vsi holiday parki imajo ciste kopalnice, stranisca, kuhinjo, pralnico, nekateri internet sobe, piknik prostore, igralne povrsine za otroke, … Vrhunsko!

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Priporocava.

Mahava vsem.

Gordana & Tomaz

  

 

 

P.S.: Stran je nametana, ne prevec urejena... To se pride.